Tretji porod; z veliko lekcijo o zaupanju sebi, zaupanju vase

Naša porodna zgodba v sebi skriva cel kup lekcij ter spoznanj in z gotovostjo lahko rečem, da je bil zame cel proces nosečnosti in poroda najbolj zahteven do zdaj, pa čeprav že imam dva otroka. Vse skupaj sem doživljala skozi nove, sveže oči, ki so v zadnjih petih letih spremljale cca 350 najrazličnejših porodov in so s tem močno zaznamovane – po eni strani z globoko vero v žensko in nerojenega otroka, po drugi pa z dodatno previdnostjo, ki sem jo tokrat zaznala prvič. Vedela sem, da se bom tokrat zanesla predvsem nase in da bo še težje prepustiti nadzor.

Kot že 2x prej, je bilo tudi tokrat pričakovati, da moje dete in telo ne bosta upoštevala predvidenega datuma poroda, saj sem v vlogi porodnice pač zamudnik. Pa vendar se je vse skupaj odvijalo močno drugače, saj pri prejšnjih dveh porodih do začetka značilnih, rednih in jasno razpoznavnih popadkov nisem čutila nobenih posebnih telesnih sprememb, niti nisem čutila sprememb na materničnem vratu, ki so se zgodile že pred porodom. Tokrat sem zaznala vsak najmanjši občutek. Maternični vrat sem imela mehak in cca 2 prsta odprt že več dni pred rokom. S prsti sem občutila tudi spust glavice, saj sem maternični vrat lažje dosegla in za steno maternice je bilo čutiti trdo kroglasto stvar. En dan pred rokom so se začele dogajati stvari, vsak dan nekaj novega – močan pritisk na križ, pogosti obiski stranišča, sluz na papirju, krči, ogromno energije, grozna utrujenost, razdražljivost in jokavost, urejeni popadki,…dokler ni prišel petek, ko se ni dogajalo popolnoma nič. Noseča sem bila 41 tednov in bila sem prav dobre volje, saj sem se zavedala, da sem res blizu poroda. Zjutraj sem oddala starejša otroka na vikend počitnice in šla na ctg, kjer ni kazalo nič posebnega, sem si pa drznila pomisliti, da je to zadnji ctg te nosečnosti. Opravila sem še nekaj manjših nakupov, skuhala kosilo in z možem preživela mirno popoldne. Zvečer me je presenetila huda potreba po spanju, enostavno morala sem it v posteljo, pa čeprav sva bila šele na polovici filma. In sva šla. Šraufalo me je v črevesju, kot da se približuje driska, zato sem poskusila iti na stranišče, ampak neuspešno. Zaspala sem kot ubita.

Nenadno sem se zbudila ob 1:16 ponoči. Najprej sem opazila, da sem mokra. Moja prva misel je bila »prosim, naj ne bo rjavo!«, saj sem se spomnila prebavnega črvičenja izpred nekaj ur, ki je še kar vztrajalo. Planila sem iz postelje, medtem zbudila Jureta, prižgala luč, odgrnila odejo in …. Luža, ne rjava. Odleglo mi je. Gotovo sem se samo polulala. Šla sem sedet na stranišče in zagrabila me je panika. Zeblo me je, bilo mi je slabo, tiščalo me je kakat, noge so se mi tresle in čeljust se mi je zakrčila, da sem komaj govorila. Bala sem se, da sem nekaj narobe pojedla, se zastrupila s hrano ali morda zbolela… in to ravno zdaj, ko se mi porod lahko vsak čas začne. Zares neugodno.
Nenadno sem se zbudila ob 1:16 ponoči. Najprej sem opazila, da sem mokra. Moja prva misel je bila »prosim, naj ne bo rjavo!«, saj sem se spomnila prebavnega črvičenja izpred nekaj ur, ki je še kar vztrajalo. Planila sem iz postelje, medtem zbudila Jureta, prižgala luč, odgrnila odejo in …. Luža, ne rjava. Odleglo mi je. Gotovo sem se samo polulala. Šla sem sedet na stranišče in zagrabila me je panika. Zeblo me je, bilo mi je slabo, tiščalo me je kakat, noge so se mi tresle in čeljust se mi je zakrčila, da sem komaj govorila. Bala sem se, da sem nekaj narobe pojedla, se zastrupila s hrano ali morda zbolela… in to ravno zdaj, ko se mi porod lahko vsak čas začne. Zares neugodno.

Sedeč na stranišču sem začutila nekaj čudnega v predelu nožnice, kot da nekaj leze ven. Obrisala sem se in bilo je mastno. Kaj? Šla sem nazaj do postelje in povohala lužo – ne smrdi. In mastno je. Vstala sem, odracala nazaj proti kopalnici in med vrati se je nekaj pocedilo po tleh. Šele takrat mi je zares kapnilo – odtekla mi je voda. Sledilo je nešteto misli, hvaležnost, da se nisem zastrupila, presenečenje, ker jaz ne rojevam tako, strah, da ne bo popadkov… In prišli so prvi krči, kar tam, na stranišču. In prišlo je kakanje, večkrat. Vmes je ven po malem curljala plodovnica. Vsa v šoku in zmedena sem poklicala moje tri, da pridejo – babico, prijateljico doulo ter fotografinjo. Jure je bil ves čas ob meni in njegova mirna ter tiha prisotnost mi je neskončno pomagala, čeprav ga skorajda nisem opazila, ker sem se tako zavzeto ukvarjala z lastnimi občutji. Temeljito sem analizirala dogajanje in spoznala, da je vse v redu, vse normalno, dobro. Lahko se prepustim, prav zares rojevam, še danes bom spoznala svoje dete.

Krči so se uredili in okrepili po mojem klasičnem vzorcu, dolgi in močni popadki z dolgimi pavzami med njimi. Moji ljudje so bili vsi zbrani. Klepetali smo, se smejali, vmes pa sem v Juretovem objemu vsake toliko za 2 minuti odplavala nekam drugam. Ves čas sem se premikala, hodila, zibala, obiskovala stranišče, malo ulegla, pa spet na noge… Zadeta sem bila od lastnih hormonov in v krčih sem res uživala, saj sem vmes razmišljala, da mi prinašajo dete, da moje telo obvlada. Otroček se je ves čas premikal in mi s tem sporočal, da je dobro in sodeluje. Ura je bila kar naenkrat 5 zjutraj, potem je bil kar naenkrat dan…izgubila sem občutek za čas. Okrog osmih se mi je na stranišču zazdelo, da bo počasi dovolj. To se mi je zdelo čudno, prehitro… pa ja nisem že na koncu? Pogledala sem, kaj se dogaja in ugotovila, da je glavica tik za ovinkom, od materničnega vratu pa je ostal samo še majhen rob. Pritisk na križ je bil gromozanski, zato sva se z Juretom zbasala v tuš kabino, da me je po hrbtu oblival s toplo vodo. Med popadki me je tiščalo dol, na nežno pritiskanje. Poljubljala sem moža in šlo mi je na jok, pa nisem vedela razloga. Smejala sem se, bilo je tako lepo. Razmišljala sem, da bi se vsaka ženska na robu iztisa morala smejati.

Postalo nama je neudobno, zato sva zapustila tuš. Popadki so bili dosti bolj nežni kot prej, manj boleči, pa vendar sem pri vsakem čutila, kako glavico pritisne navzdol in da moram kakat. Odločila sem se, da grem poskusit ležat, saj sva bila oba že zelo utrujena. Malo mi je res uspelo zamižati, a so bili krči v leže prehudi, zato sem se vmes poskusila skobacat v udobnejši položaj. Čez nekaj časa sem nad spanjem obupala in se vrnila na svoje najljubše mesto – stranišče. Bila sem zmedena in jokalo se mi je. Nisem razumela, zakaj se porod ne premakne. Glavica je bila tik pred izhodom, utripi so bili ves čas lepi, materničnega vratu ni bilo več. Kaj se dogaja? Babica je prišla k meni. Solze so tiho tekle in priznala sem, da se bojim. Moj strah se mi je zdel oprijemljiv, gost, kot ovira na poti do rojstva dojenčka. Situacija se mi je zdela brezizhodna, saj se mi ni niti malo sanjalo, česa me je strah, vedela sem le, da ni povezano s porodom. Kako naj torej odpravim strah, če ne vem, zakaj je sploh prisoten? Prosila sem za nasvet. Babiški nasvet se mi je takrat zdel čisto neuporaben: »delaj, kar čutiš, da je prav«. Besede doule so se mi zdele še bolj trapaste: »Dobro ti gre, vse bližje koncu si«. Kako mi gre dobro, če stojim tik pred vrati že več ur? A ste vi resni, vsi mirni in zadovoljni? Ni mi ostalo drugega, kot da nadaljujem v isti smeri, saj razmišljat že dlje časa nisem mogla več. Vsi so mi šli blazno na živce, ker mi niso mogli pomagati in želela sem si biti sama.

Zaprla sem se v tuš kabino, se oblivala s toplo vodo in misli so mi ušle k epiduralni. Sami sebi sem se zdela trapasta, saj mi je bilo že isti trenutek jasno, da razmišljam neumnosti – niti v tem momentu, ko imam vsega poln kufer in me krči res bolijo, ne bi pristala nanjo, čeprav se mi še nikoli ni zdela tako mamljiva. Spoznala sem, da sem hvaležna, ker rojevam doma in me nihče ne moti, priganja in poskuša stlačit v nek časovni okvir. Nekje globoko zadaj sem našla še en drobec trme. Izpod tuša sem prišla ohrabrena, optimistična. Še vedno nisem imela pojma, kaj počnem in še vedno me je bilo strah, ampak se mi je zdelo, da bom vseeno zmogla. V dnevno sem si šla prebrat afirmacije, ki smo jih za porod pobarvali z otrokoma; I am strong. I am safe. I surrender. Oklenila sem se moža in skupaj sva se prestavljala sem in tja – dnevna, hodnik, wc, kuhinja, hodnik, kavč, hodnik… večine dogajanja se sploh ne spomnim, vem pa, da sem se najboljše počutila v spalnici in sem tam tudi ostala, čeprav sem si pred porodom vtepla v glavo, da zagotovo ne bom rodila tam. Jure mi je pod kolena namestil mehko in penasto joga blazino, da sem med popadki lahko počivala in me ni nič bolelo. Ves čas je bil ob meni, me držal za roke in zaspal z mano, kolikor je šlo. Ko me je doula opozorila, da imam noge ledene in modre, sem se poskusila uleči na bok, da jih malo razbremenim. Ni šlo za dolgo, preveč je bolelo. Skobacala sem se nazaj na kolena. Tudi to je bolelo.

Postala sem obupana in babico prosila, naj nekaj naredi, naj pomaga. Začutila sem roko na svoji glavi in slišala nekoga, ki diha z mano. To je v meni sprožilo cel kup občutkov in spet mi je šlo na jok. Po hrbtu se mi je razširil prijeten hlad, mravljinci so tekli od glave do prstov na nogah in strah je nekako odtekel iz mene. Predihali smo nekaj najhujših popadkov, vsi skupaj – babica je pred mano globoko dihala, doula mi je pritiskala na križ in Jure je bil ob meni, me držal, božal in bodril. Glavica se je pomikala nižje in občutki so bili mešani – po eni strani sem bila vesela, saj je iztis moj najljubši del poroda in prinaša odrešenje pred bolečino, po drugi pa mi je bilo hudo, da bo čez nekaj popadkov že konec. Vzela sem Juretovo roko in z njegovimi prsti potipala glavico. Prvič se je dotaknil svojega otroka. Njegova radovednost me je ganila, kot že ničkolikokrat prej. Ne samo radovednost, temveč on cel. Kako me sprejema, kako me ljubi, kako skrben je do mene, kako varna sem z njim. Kako prisoten je že 14 ur, ves čas ob meni, ves čas pozoren in miren, kljub utrujenosti.

Odločila sem se, da je čas, čutila sem, da je čas. Misli so se mi namreč nenadno zbistrile, vrnil se je stik z realnostjo. Dvignila sem nogo v štartni položaj in začela počasi porajati glavico. Vzela sem si čas za uživanje v vseh neverjetnih senzacijah, ki so del iztisa. Roko sem položila na vhod v nožnico in čutila, kako se vedno bolj razteguje. Pritisniti skoraj ni bilo treba, je že sam popadek naredil dovolj. Ko me je zapeklo, sem samo dihala in počakala naslednji popadek, nikamor se mi ni mudilo. Juretu sem ves čas govorila, kako mi gre – zdaj čutim laske, zdaj pride do vhoda, zdaj se glavica skoraj ne pomakne več nazaj, prihaja!

Občudovala sem sebe, kako sem prisotna, občudovala sem svojo kožo, ki se je raztegovala čez glavico, občudovala sem, kako točno vem, kaj moram narediti in občudovala sem občutek razpadle medenice, ko je pol otročka zunaj in pol še vedno noter. Ko se je glavica porodila, sem Juretovo roko ponovno položila nanjo in se naslonila na posteljo, utrujena, olajšana in čakajoč naslednji popadek. Čutila sem, kako se otroček premika in kmalu me je telo prisililo v zadnji potisk. Telesce je počasi spolzelo ven iz mene v Juretove roke. Segla sem dol in skupaj sva jo dvignila med naju, na moje prsi.

Bila je glasna, vijolična in drobcena, z dolgimi nogami, debelo modro popkovino in gostimi temnimi laski. Bila je najina. Jokala sva, se smejala in si ogledovala najino stvaritev. Nekdo mi je slekel modrček in prestavili so me na posteljo. Ležati je bilo kraljevsko, saj sem bila nenaspana in utrujena. Najina deklica se ni dala motit in je mojo lego izkoristila za plezanje proti bradavici. Sama se je prisesala in moč njenega sesanja me je presenetila, čeprav sem tudi starejša dva dojila. Poporodni čas mi je neverjetno hitro minil. Ko se je porodila posteljica, se mi je zdelo šele kakšnih 10 minut, minila pa je že ena ura. Poklicala sva otroka in jima povedala, da sta dobila sestrico, kar je bilo sprejeto z razočaranjem, saj sta si želela bratca. Po dveh urah je punčka zaspala, zato sem jo dala v roke atiju, sama pa sem šla lulat in pod tuš, ki mi je zares dobro del, saj sem se po njem počutila čisto, svežo, prerojeno. Ob vrnitvi v spalnico me je zadelo, kako lepa sta, moj dragi in moja sveža punčka.

Družba si je naročila pice, meni pa je doula pogrela enolončnico, saj mi je bolj pasalo nekaj na žlico. Všeč mi je bilo sproščeno vzdušje, hrana, klepet, crkljanje… v sebi sem čutila mir in nikamor se mi ni mudilo. Postala sem zaspana, prijetno mehka. Tiste sorte utrujenost, ki jo občutiš po dnevu trdega dela, ko si zadovoljen s sabo in rezultatom, ampak si samo še za v posteljo. Punčko smo uredili in izmerili 5 ur po rojstvu. Ekipa se je počasi poslovila, eden je šel v posteljo, drugi na kavč in tretji domov. Z Juretom sva legla v posteljo, nič več sama. Bilo mi je težko dojeti, da je to to, da ni več trebuščka, da imam spet dojenčka. Razmišljala sem, zakaj je toliko časa trajalo, zakaj mi je bilo tako naporno. Razmišljala sem, če bo zdaj med nama vse drugače ali vse isto, razmišljala sem o tem, kako bomo žonglirali z novorojenčkom, šolarjem in temperamentno 5-letnico. In sredi teh pomembnih vprašanj me je zmanjkalo.